Ko smo iskale ime društva je bila odločitev soglasna – Julija, žensko ime, ženska, ki je bila muza Franceta Prešerna in ki je del svojega življenja preživela v Novem mestu, kjer je tudi pokopana na Šmihelskem pokopališču.

GRAD NEUHOF oz. Novi dvor – novomeški dom Julije

Janez Trdina o Juliji

»Že sem mogel videti obraz tiste slavne žene, katere lepota je vdahnila Prešernu toliko brezsmrtnih vrstic in nam podarila po njem Sonetni venec, predragocen niz biserov, kateremu ne najdeš lahko tekmeca v vsej svetovni literaturi. Srce mi je začelo utripati silneje, izpreletavalo me je čudno čustvo, neka poetična pobožnost, da bi bil pokleknil kar tam na mostu. Uprl sem oči vanjo in jo gledal tako zamaknjeno kakor še nikoli nobenega človeka. Obrazek ji je bil bled in nežen, kar se le misliti more. Nje vedo čelo, mali nosek, mala, preljubka usteca, velike, svetle, dobrodušne oči in tanke črtice v vsem obličju so me živo spominjale naše dične Josipine Turnograjske. Po moji sodbi ji je tako spodabljala, kakor da je njena starejša sestra. Gledal sem jo samo nekoliko trenutkov, in vendar se mi je začrtala podoba njena tako globoko v spomin, da bi mi je ne mogla izbrisati iz spomina niti Metuzalemova leta.«

Janez Trdina, Dve ljubici – o srečanju Julije Primic na mostu preko Krke v Kandiji poleti 1858. leta

Julijin grob na novomeškem pokopališču v Šmihelu, kjer mnogi prižigajo Juliji sveče, da pa je dobila pred leti nov nagrobnik gre zahvala zakoncema Rudiju in Jožici Škof. Za njen grob skrbijo tudi »Julije«. (foto: A. Matič)